Prva #tvitvaja Žrebcev se je zgodila včeraj. Fantje so mislili, da delajo nekaj revolucionarnega (no, v resnici tega v Sloveniji še nihče ni naredil, vsaj po mojem vedenju ne), mene posadili v prvo vrsto, da gledam v kamero in odžgali prvi del repertoarja:
- 5’ slave,
- Resničnostni šov,
- Japanci rade za nas,
- Glažek vinčka,
- Should I Stay Or Should I Go,
- Dej Maja in
- Dekle iz Orto bara.
To je dobrih 27 minut, kar ni slabo. Po kratki pavzi (ki ni bila tako kratka, kot se mogoče zdi, slabih 15 minut, kar je več kot pol odigranega repertoarja) je sledil drugi del vaje, kjer so nadaljne dobre pol ure vadili dva komada: Otroci Cedevite (ena ponovitev) ter Wimbledon, ki so ga igrali do konca vaje (ki je trajala še 1/2 urce).
Po 1 uri in 20 minut so ugotovili, da imajo dosti … in šli. Megla jih je vzela v 42 nanosekundah in pred monitorjema sem obstal sam samcat. In še brez telefona, ki sem ga ravno včeraj pozabil doma. Drugače bi jih vse poklical in jih napizdil … Še dobro da imamo spletno stran, kjer lahko šalabajzerje lene okrcam:
S tako kratkimi vajami lahko vadimo še 2 leti, pa ne bo za en špil repertoarja!
Bo pa ful #tvitvaj, uuu. Džazn? Moja vesoljska zadnja plat je to džazn. Več vaje, pa bo. Kaj pa vi mislite? Vam je bila #tvitvaja všeč, al’ bi slišali (še) kaj novega?
— Vaš zaskrbljeni E.T.
